Klinični oddelek za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo
Predstojnik:
prof. dr. David Neubauer, dr. med., višji svetnik
Email: david.neubauer@mf.uni-lj.si
Telefon: (01) 522 92 73
Od leta 1999 sta se Oddelek za razvojno nevrologijo in Klinični oddelek za otroško nevrologijo z vsemi enotami, vključno s Centrom za epilepsije otrok in mladostnikov povezala, in sklep nastalega novega strokovnega kolegija je bil, da se sedaj imenuje Klinični oddelek za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo, saj otroška in razvojna nevrologija še vedno ohranjata "podedovani" koncept multidisciplinarnega pristopa, kar vključuje tedenske konzilije s strokovnjakinjami in strokovnjaki sorodnih področij (nevrofiziologije, nevrokirurgije, nevroradiologije, nevropatologije, nevro-onkologije, neonatologije in nevrorehabilitacije), po potrebi pa h kliničnemu sodelovanju pritegneta tudi strokovnjake in strokovnjakinje iz tujine (predvsem na področju kirurgije epilepsije).
Trentuno oddelek deluje na štirih lokacijah, in sicer na Pediatrični kliniki na Vrazovem trgu 1 (Oddelek za nevrologijo dojenčkov in mlačkov, Oddelek za nevrologijo predšolskih otrok, šolarjev in mladine, Oddelek za razvojno nevrologijo, Center za epilepsije otrok in mladostnikov, Enota za razvojno psihologijo, Enota za nevrofiziologijo – elektroencefalografija, senzorična encefalografija, videotelemetrija, videoEEG in kardiorespiratorni funkcijski monitoring), v prostorih Pediatrične klinike na Ulici Stare pravde 4 (dnevno po 2 ambulanti za nevrologijo, ambulanta za psihologijo, ambulanta za EEG), v prostorih bivšega COD na Ulici Stare pravde 2 (ambulanta za razvojno nevrologijo, ambulanta za razvojno psihologijo, dve ambulanti za razvojno-nevrološko (NDT) obravnavo in ambulanta za delovno terapijo) in v baraki na Zaloški 2-4 (Enota za nevropsihologijo). Letno obravnavamo 2500 hospitalnih bolnikov, 6000 ambulantnih pregledov, 3500 preiskav funkcijske diagnostike, 2000 storitev v razvojno-nevrološki obravnavi in 1000 psiholoških pregledov. Oddelek razpolaga in skrbi tudi za stanovanje za starše bolnih otrok na Kotnikovi ulici.
Tudi obe nevladni organizaciji delujeta na dveh različnih lokacijah, in sicer Ustanova za otroško nevrologijo na Vrazovem trgu 1 in na Ulici Stare pravde 4, Liga proti epilepsiji pa na Ulici Stare pravde 2.
Gl. med. sestra:
Judita Kolenc, viš.med.ses., univ.dipl.org.
Email: judita.kolenc@kclj.si
Telefon: (01) 522 83 63
Fax: (01) 522 93 57
Razvoj zdravstvene nege v otroški nevrologiji se nanaša na razvoj nevrološke znanosti in na strokovni razvoj zdravnikov nevrologov pediatrov. Medicinske sestre so pridobivala znanja od starejših kolegic in od zdravnikov. Bile so inovatorke na svojem področju, orale so ledino in postavljale strokovne temelje za razvoj nevrološke zdravstvene nege.
Začetek Nevrološkega oddelka sega v leto 1954. Takrat so napredne ameriške Slovenke Pediatrični kliniki podarile EEG aparat, ki je omogočil razvoj otroške nevrologije. V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih so bili na nevrološkem oddelku hospitalizirani otroci z različnimi obolenji. Bolniki z nevrološko motnjo pa so ležali po celotni kliniki, saj je prevladovala delitev pacientov glede na starost otroka in ne glede na patologijo. A trakt je bil namenjen otrokom do tretjega leta starosti, C trakt pa starejšim od treh let.
V sedemdesetih letih so se višje medicinske sestre na polikliniki izobraževale iz področja EEG-ja, kar jim je omogočilo delo na bolniškem oddelku otroške nevrologije. Dr. Ivica Tivadar je podpirala uvajanje medicinskih sester s specialnimi znanji iz otroške nevrologije in epileptologije. Zaradi boljše obravnave pacientov z epilepsijo je uvedla natančen pisni in ustni opis napadov, ki so ga sestre podajale na vizitah.
Poudarek nege nevrološkega bolnika je bil na osnovni zdravstveni negi, prehrani otroka, varovanju bolnika, gibanju ter specifični negi bolnika z epilepsijo. Veliko otrok je prihajalo umazanih, imeli so garje ali uši. Zdravstvene nege telesa, lasišča, nohtov je bilo veliko, kopalnica je bila vedno polna. Medicinske sestre so iskale najboljše pristope k motorično oviranemu otroku ali bolniku z duševno manj razvitostjo, skušale so učinkovito pristopiti k bolniku z epilepsijo ter celovito pripraviti male bolnike na diagnostično terapevtske postopke. Poškodbe ob epileptičnih napadih so bile pogoste, zaščitnih čelad ni bilo, napadi so bili trdovratni, protiepileptične terapije pa malo. Oddelek ni bil primerno opremljen za tovrstno patologijo.
Sestre so se izobraževale same, obiskovale so sejme, iskale boljše materiale in bolj primerne pripomočke za zdravstveno nego nevrološkega bolnika. Pogosto so improvizirale kar ob postelji bolnika, lastne ideje so implementirale v prakso. Invalidski voziček je bil redek, zato so ga po njihovi zamisli priredili iz vozička za prevoz plinskih bomb. Za varnost agresivnih bolnikov so uporabile lastno iznajdljivost, varovalnih pripomočkov ni bilo. Manšete za pritrditev rok ali nog ob posteljo so bile na voljo šele v osemdesetih letih, v devetdesetih letih pa so bili nabavljeni posebni v ta namen izdelani varnostni pasovi. Zagotavljanje varnosti otrok je bila ena od najpomembnejših nalog medicinskih sester.
Ob praznikih ter ob sobotah in nedeljah je bilo hospitaliziranih veliko otrok, izhodov preko vikenda ni bilo. Socialni faktor družine bolnega otroka je imel pomembno vlogo. Matere so bile fizično in psihično izčrpane, zavodska obravnava je bila v povojih, dnevnih vrtcev ni bilo, bolnišnica je imela pogosto vlogo zavoda. Zaradi pomanjkanja prostora so bolniki ležali po dva ali trije skupaj na eni postelji. Ležalna doba je bila dolga, obiski omejeni. Prvi televizijski ekrani so bili nabavljeni s pomočjo donacij. Mali otroci so se jih zelo razveselili, ker so jim krajšali dolge dneve v bolnišnici.
Možnosti izobraževanja so bile v tistih časih majhne, vendar so se sestre potrudile in iskale znanje na predavanjih. Pri tem jih je podpirala glavna sestra Pediatrične klinike gospa Ošterbenk. Za strokovni razvoj so bile zelo pomembne »splitske« šole. Napredek so doprinesla tudi interna izobraževanja – npr. ogled zavodov (Ig, Dornava,…). Medicinske sestre so pridobljeno znanje prenesle v vsakodnevno prakso. Otroku prijazni medicinski pripomočki in materiali so omogočili lažje delo z nevrološkim bolnikom. Stanovanje za starše naših malih bolnikov iz oddaljenih krajev Slovenije je omogočilo vsakodnevno vključevanje staršev v negovalni proces. Pomemben strokovni premik so doprinesli standardi zdravstvene nege s točno določenimi postopki. Poudarek nege nevrološkega bolnika je ostal na opazovanju bolnika. Navkljub težkim časom za uvajanje sprememb se je napredek odrazil pri izboljšanju kadrovskega normativa. Na nevrološkem oddelku je izobraževanje vsekakor obrodilo sadove.
Za delo na Nevrološkem oddelku je potrebno veliko potrpežljivosti, osebje mora imeti poseben smisel za delo s prizadetimi, drugačnimi otroci, kar velja še danes. Pogoji za delo so bili težki. Pomanjkanje negovalnega kadra so reševale medicinskih sestre iz drugih republik nekdanje Jugoslavije.ki so za kratek čas prihajale v Slovenijo. Slovenščine niso znale, zato jih je bilo potrebno poleg uvajanja v strokovno delo učiti tudi našega jezika.
Biti medicinska sestra na nevrološkem oddelku je v prejšnjih časih pomenilo dodatno fizično in psihično obremenitev. Zdravstvena nega je vedno podpirala napredek. Ekipa medicinskih sester je praktično iz nič oblikovala dobro razvit sistem in organizacijo nege otroka z nevrološko motnjo. Vsa pohvala za njihovo delo v preteklosti in sedanjosti.
Naslov:
Univerzitetni klinični center, Pediatrična klinika, Bohoričeva ul. 20, 1525 Ljubljana
(01) 522 93 02
Služba za kardiologijo
Služba za pljučne bolezni
Klinični oddelek za gastroenterologijo, hepatologijo in nutricionistiko
Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove
Klinični oddelek za nefrologijo
Služba za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo
Klinični oddelek za otroško hematologijo in onkologijo
Služba za neonatologijo
Klinični oddelek za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo
Na vrh strani